Družbena odgovornost ali kako se upreti skušnjavi lepih zgodb
Ko sem Goshi, mladi Poljakinji, ki jo je v Slovenijo pripeljala služba v eni od evropskih institucij, opisovala moje delo pri akciji Očistimo naše gore, je bila navdušena. Opisovala sem ji, kako v okviru akcije povezujemo skupnost ljubiteljev gora in čiste narave in skupaj skrbimo za to, da v gorah ne bi ostajale smeti. Kako si prizadevamo podpreti požrtvovalno delo markacistov, ki skrbijo za varnost in označenost več kot 10.000 km slovenskih planinskih poti. Kako skupaj z njimi obnavljamo poti, da so za planince spet varne. Kako se povezujemo z najboljšimi inovatorji, da bi pomagali rešiti probleme požarov v planinskih kočah, ki v zadnjih letih prepogosto (po)gorijo. Kako v ta namen nameščamo samodejne gasilne ampule v kočah, ki so zaradi lesene konstrukcije in težke dostopnosti zares izjemno požarno ranljive. Na koncu me je vprašala nekaj, kar me je zelo presenetilo. Kaj pa delaš za preživetje, v službi?
To ni bil prvi trenutek, v katerem sem se zavedala, da je vsebina mojega dela v službi tako navdušujoča, da bi jo z veseljem opravljala tudi kot hobi. Je to sreča, privilegij? Zame in za mojo ekipo gotovo oboje. Pa tudi odgovornost - če si vendarle drznem uporabiti to zlajnano in prevečkrat zlorabljeno besedo. Zakaj? Ukvarjamo se namreč s področjem, ki se mu z nekoliko suhoparnim izrazom, ki večini ne pove kaj dosti, reče preventiva. V resnici pa je to srčika zavarovalništva. Ko se ukvarjamo s preventivo, namreč zasledujemo idealen scenarij vsakega posameznika, skupnosti in družbe kot celote: da se nesreča ne zgodi. Da jo preprečimo.
Zakaj se zavarovalnica ukvarja s preventivo?
Vseh nesreč ne moremo preprečiti. Na njihov nastanek vpliva nešteto dejavnikov, na katere nimamo vpliva. A posebej na cestah, ki so poleg varnih gora moj drugi službeni izziv, je ogromno nesreč, ki jih lahko preprečimo. Vendar pa naloga nikakor ni enostavna. Zakaj se sploh ukvarjamo s cestami? Velik del našega portfelja predstavljajo avtomobilska zavarovanja. Ko razvijamo inovativne tehnologije, da bi preprečili nesreče na cestah, tako delamo v dobro celotne družbe in tudi zavarovalnice.
To je področje, kjer suhoparna beseda »preventiva« postane osebna zgodba ljudi. Več kot 60 % vseh prometnih nesreč v Sloveniji se zgodi v naseljih. Tam, kjer so na cesti najbolj ranljivi – starejši, otroci, kolesarji. In večini vseh teh nesreč je skupen problem: voznik. A najlepše je, da je tudi rešitev za preprečitev večine teh nesreč: oseba za volanom. Zato je prav voznik v fokusu naših večletnih raziskovanj. Da bi ga znali nagovoriti, razumeti, kaj lahko vpliva na njegovo vozniško vedenje, ga moramo najprej odlično razumeti.
Z najboljšimi strokovnjaki do konkretnih rešitev
Ko raziskujemo voznika, stavimo na dialog, opazovanje in sodobne tehnologije. Hvaležna sem za možnost, da se lahko v zavarovalnici povezujemo z najboljšimi strokovnjaki na vseh področjih cestne varnosti. Nič ne želimo delati na pamet, vsak naš korak je premišljen, saj temelji na številkah, meritvah. Tako smo po dolgem in počez prepotovali Slovenijo s simulatorjem vožnje. Več kot tristo ljudi iz vseh regij je sedlo za volan simulatorja vožnje DRAJV. S tem so dobili priložnost vpogleda v vozniške napake, saj simulator vožnjo analizira, oceni in izpostavi napake, mi pa smo dobili dragocen vpogled v to, kaj dolgoletnim voznikom povzroča največ težav. Zelo sem hvaležna vsem, ki jim ni vseeno, z nami delijo svoje vozniške navade in s tem prispevajo k varnejšim jutrišnjim cestam.
Na podlagi teh podatkov smo lahko namreč natančno zasnovali programe in teme, kjer so priložnosti za izboljšave. Ko smo ugotovili, da bi le dobra tretjina dolgoletnih voznikov ponovno opravila vozniški izpit, smo vedeli, da je pravi izziv ravno to: CPP in infrastruktura se spreminjajo, vozniki pa znanja ne obnavljajo. Zato smo voznike in voznice, ki volan vrtijo že tri, štiri, pet desetletij povabili na ponovni vozniški izpit z učiteljem vožnje. Vse pa z jasnim ciljem – da je ura vožnje z učiteljem predvsem priložnost za vprašanja in delanje napak, ki jih lahko na licu mesta z učiteljem popravijo. Vedno znova se namreč vračamo k ugotovitvi, da je bistvo stvari izkušnja. Ta se vozniku tako dobro vtisne v spomin, da lahko dolgoročno spremeni njegovo vedenje. Tak rezultat pa je naše gonilo.
Od lepih zgodb k merljivim rezultatom
In naj še zaključim z rezultati. Ne zato, ker bi se življenje končalo pri številkah. Ampak predvsem zato, ker je na področju družbene odgovornosti ves čas prisotna skušnjava, da bi projekti in kampanje bolj kot v konkreten, merljiv rezultat izboljšanja za družbo krenili v smer všečnih in lepih zgodb, slik, idej. Rezultati, ki jih zasledujemo pri preventivnih projektih, morajo zato vedno odgovoriti na izziv – smo naredili konkretno oziroma merljivo izboljšavo v življenju ljudi? In pogosto gre res za življenje. Dobesedno. Tako smo si pri postavljanju inteligentne signalizacije, ki preprečuje nesreče na prehodih ceste čez železniške proge, zavarovane samo z andrejevim križem, postavili pomemben cilj. Da leto dni po njeni postavitvi na 12 takih prehodih v Sloveniji ne bo več nobene smrtne žrtve. Tako smo si pri akciji Očistimo gore zastavili, da v dveh sezonah vsaj 50 planinskih koč opremimo s protipožarnimi sistemi tako, da se začetni požar v njih samodejno pogasi tudi, če v koči v tistem času ni nobenega človeka. In oba cilja smo dosegli.
Ana Cergolj Kebler je strokovna vodja v oddelku Upravljanja družbene odgovornosti v Službi za korporativno komuniciranje.